V sobi 7

V sobi št. 7 se bolj malo govori. Zdravniki in zdravnice na viziti sprašujejo. Odgovarja samo eden (to sem jaz zapisovalec dogodkov). Marko in Pavle bolj kimata in na prigovarjanja odgovarjata z ahaaaaaaaaa. Posledica možganske kapi. Prizadet govor. Za povrh imata še »cimra«, ki ves čas samo bere ali pa ima obiske. In to kar počne, naj bi počela po glasnih nasvetih njunega zdravnika tudi Marko in Pavle. Z branjem naj bi obnovila svoje kognitivne sposobnosti . Najbolje z glasnim branjem. Zatika se jima že pri besedah sestavljenih iz vsega dveh zlogov. On pa bere, obrača liste se nasmiha, usede v svoj voziček se odpelje , se zopet pripelje in spet bere. Bere in bere. Tiho, zase. S Pijem in tigrom v čolnu potuje iz Azije prek Pacifika v Južno Ameriko.

Potuje skozi zadnja dva meseca. Vračajo se dogodki pred in po možganski kapi. Tesnoba. Strah. Bojazen, da bo izgubil dar govora. Ne ve ali je pomagalo. V rešilcu je ves čas ponavljal za marsikoga težko izgovorljiva imena madžarskih krajev. Niyregyhaza, Szekesfehervar, Nagykanizsa, Zalaegerszeg…….. Leva stran telesa je delno ohromela, govor je ostal. Sicer tak nesamozavesten, piskajoč, pa vendarle .

Počasi na humoren način jima je pripovedoval o krizni geografiji v svoji glavi. Marko je skomignil z rameni, Pavle se je nasmehnil. Njegova izkušnja, jima ne bo povrnila govora. Pa se je za dober govor trudil tudi po lekciji iz Madžarščine. Ko ni bilo nikogar v sobi je glasno bral. Vse. Od pesmi, do člankov v Ekipi. Ni bilo lepo slišati, ampak zvok svojega glasu je še pred prvim srečanjem z logopedinjo izboljšal.

Ne da bi načrtoval ali hotel, ga je pri njegovi glasni popoldanski bralni vaji presenetil Marko. Nenadoma se je znašel sredi sobe, ga pogledal, se začudil in pozabil po kaj je prišel, ter odkorakal nazaj skozi vrata v svoj svet tišine. Čez en teden mu je na listek napisal: Kaj si zadnjič bral naglas? Z nekaj zadrege, ki spremlja zasačene, pa tudi z upanjem, da mu lahko pomaga mu je odgovoril: »Pesmi Vitomila Zupana , Polnočno vino. Pesmi se tako lepo berejo Marko«. Premor.

Razmisli, kaj govoriš sotrpinu!! Kar je dobro zate, ni nujno da ustreza še komu.

Pesmi se lepo berejo. Niso te obšle Marko čeprav si večji del življenja preživel na tujem. Tako je razmišljal v želji, da bi vsaj enemu od svojih dveh »cimrov« vzbudil veselje do branja, kasneje morda do pogovora.

Po vsaki nalogi, ki sta jo dobila pri logopedinji sta hitro obupala. Branje po zlogih, naštevanje, besedne igrice, ne tega se nista šla. In prišel je čas odhoda. Prvi mu je roko stisnil Pavle. Na nočni omarici je imel zbirko stripov Alana Forda. Po spominu iz mladosti jih je morda tudi prebiral. Ali pa je samo gledal sličice, ki jih je narisal Magnus ali Bunker ali pa oba skupaj. Ni užival. Večkrat je snopič ne da bi ga prelistal odložil nazaj na nočno omarico. Je pa v času svojega okrevanja popravil vsaj en televizor, usposobil razsvetljavo v sobi, en stari prenosni telefon, dva sušilca za lase in to še ni vse. Tudi če bi govoril se s tem ne bi hvalil. Takšnega Pavleta sem spoznal. Marko je odšel dva dni za njim. Oče dveh odraslih otrok. Družinski človek. Bralca je prosil za telefonsko številko. Na listek mu je napisal, da ga bo čez eno leto poklical in mu povedal eno od pesmi, ki se jo bo naučil na pamet.

Od Prešerna ali Šalamuna, meni je vseeno. Tudi če bo kasneje kot čez eno leto.