Vzpon na Triglav

Saša Kenda

Naš podvig na Triglav (športa in žura), se je izjalovil, zato sem se odločila, da bom še v tem letu obiskala našo najvišjo goro. Največ kar sem v tistem trenutku želela je, da bi bilo lepo vreme, saj je bil September kar preveč deževen. Oktober je že prekoračil polovico meseca, kar pomeni, da je zadnji čas za odpravo. V nahrbtnik sem naložila vse kar je potrebno za tak vzpon v tem času, s kondicijo ne bi smela imeti težav, saj so me poti vodile že na Mangart, Mojstrovko, Veliki Kanin,..., največkrat pa obiščem Krn, ki mi je najbližji.

Ko je budilka zazvonila, sem si skuhala kavo, se ozrla okrog sebe, da česa ne bi pozabila in odšla. »Dolga bo« sem pomislila in stisnila roko kolegicam, ki so me čakale. Plan je bil natančno začrtan. Z avtom smo prispele do izhodišča (poti za Triglav), na Rudnem polju-Pokljuka. Oprtale smo vsak svoj nahrbtnik in se začele vzpenjati proti cilju. Kmalu smo začele s (striptizom), saj nas je pozdravilo jutranje sonce. Hodile smo dokaj hitro, izmenjavale mnenja in izkušnje, se šalile in prispele do Vodnikovega doma. Nič mi ni bil všeč pogled proti vrhu očaka. Sicer pa, če se je prva ženska povzpela v 18.stoletju na Triglav iz Vodnikovega doma, se bom pa tudi jaz, s trmo, ki je v meni. Hodile smo v koloni, postale manj zgovorne, pa tudi drugih planincev nismo srečavale. Kamor sem pogledala je bilo samo kamenje in skale; slišal se je samo enakomeren žvenket pohodnih palic, ki so udarjale v kamenje ob poti. Prispele smo do planinske koče Planika pod Triglavom. Ura je bila ena popoldan. Vzele smo si krajši odmor, se okrepčale iz nahrbtnika(koča je bila zaprta), nato pa zložile pohodne palice in se po skalah vzpele proti Malemu Triglavu. Sonce nas je prijetno grelo, nad nami je blestela modrina neba, kot bi se čas zavrtel nazaj v poletje. Pomislila sem na moje prijatelje kapiste (sekcija za šport in žur), kakšne plane smo imeli in še močneje zagrizla proti vrhu. To moram storiti za moje prijatelje, ki ne morejo uživati v lepoti gora, lahko jih samo opazujejo, ne morejo pa občutiti veselja, ko stojiš na vrhu gore ali ledenika in si zmagovalec, si čestitaš pa čeprav sam sebi. Stisnilo me je pri srcu, zbrala sem misli in se osredotočila na jeklene vrvi in kline, ki so štrleli iz skal pred menoj. Premagale smo Mali Triglav in nadaljevale pot po grebenu. Slišalo se je samo dihanje, kdaj pa kdaj kotaljenje kamenja nekje daleč. Najtežji so ti metri, tako blizu pa vendar tako daleč. Še malo, samo malo in pred menoj se je pokazal Aljažev stolp. » Punce, a ga vidite kralja, naš je«, smo se v en glas zasmejale. V duši sem začutila olajšanje. Objele smo se, fotografirale za dokaz, da stojimo na vrhu Triglava in zaradi vetra se odpravile proti Kredarici. Sedaj smo na polovici poti. Ura je bila tri popoldan. Kakor koli smo računale, se naša časovna računica ni izšla za vrnitev v dolino. Odločile smo se da prenočimo na Kredarici, saj bomo po plezalni poti navzdol porabile kar dve uri. Dom je v tem času sicer zaprt, vendar za planince poskrbijo meteorologi . Ko smo vstopile v prostor, je prijetno zadišalo po dobrotah, ki so jih pripravili ti fantje. Ura je bila pet popoldan. Da bi prišle v dolino bi potrebovale, še najmanj štiri ure, zato bomo korakale jutri naprej. V koči je bilo nekaj tujcev. Takih kot smo me, ki jih trma žene v gore, je bilo malo. Po večerji se je prilegel počitek, saj je bilo od petih zjutraj dovolj vsega.

Jutro je bilo jasno in odpravit se je bilo treba v dolino. Čakalo nas je kar nekaj ur hoje. Ko smo prispele do avta smo bile srečne in zadovoljne, da se je vse lepo izteklo.»Nasvidenje, pa se srečamo na naslednjem podvigu« smo obljubile druga drugi. Stisnile smo se in iz oči so nam sijale iskrice sreče.

PS: No prijatelj, pot na Triglav je ena najbolj zavarovanih poti v gore, zato kar korajžno v letu 2018