Mi smo na 33 obratov

Slavica Bukovec Zupanič

Ljubitelji glasbe na starih LP - Vinilnih ploščah, ki v zadnjem času doživljajo renesanso, vedo, da se te vrtijo na dveh različnih hitrostih; na 33 in 45 obratov. Kakšno hitrost ubira človeški govor je sicer odvisno od posameznika, a vendarle obstaja skupina ljudi, ki zase trdi, da so narejeni na 33 obratov. To so osebe z afazijo (aphasio). Beseda ima izvor v grščini, phasia pomeni govor, predpona a pa nasprotno stanje.

Vsak človek uporablja govor. Govorjenje, iskanje pravilnih besed, branje, razumevanje, pisanje in izvajanje gibov sestavljajo človeški govor. Če kot posledica poškodbe možganov eden od delov govora preneha delovati, ta pojav imenujemo afazija.

S prispodobo o obratih je pričel Petkovo ZOOM kavico o afaziji njen moderator Dušan ter s tem ostalim udeležencem napovedal, da bo tokratno druženje potekalo v bolj umirjenem tempu ter da pričakuje nekoliko več strpnosti. V goste so namreč prišli Jernej in njegovi sotrpini, sami afazisti, torej ljudje z manjšimi ali večjimi motnjami govora. Jernej, ki se je zaradi težav pri branju pred časom vpisal v Knjižnico Minke Skaberne, je tam spoznal Dušana, ki ga je tudi povabil v petkovo druščino.

Gost je ob predstavitvi najprej povedal, da šteje skoraj 23 let, zanj ponovnega rojstva po možganski kapi, ki mu je za posledico pustila motnjo pri govorjenju in težave pri branju. Jernej: »Mi, ki smo na 33 obratov, smo malce drugačni od tistih na 45 obratov. Zato se radi družimo, ker se dobro razumemo med seboj. Afazisti hodimo po svoje, ker se zdravi ljudje hitro naveličajo klepetati z nami, ker smo prepočasni za njih«. Da bi podrobneje spoznali omenjeno bolezen, je Jernej pripravil nekaj diapozitivov.

Afazija je nevrološko stanje, ki nastane večinoma po možganski kapi, katere vzrok sta tromboza (krvni strdek) ali anevrizma (izbočena in oslabljena žilna stena). Lahko pa jo povzročijo tudi možganski tumor, demenca, poškodbe leve hemisfere in drugo. Simptomi afazije so: nesposobnost razumevanja govora, nezmožnost tekočega govora in iskanja besed, nezmožnost poimenovanja objektov in ponavljanja stavkov, nasploh težave pri govoru, branju, pisanju in razumevanju. Ob vsem tem se lahko pojavi še stanje enostranske omrtvičenosti, izguba polovice vida, težave s požiranjem in spominom ter epilepsija.

Obstaja več vrst afazije, imenujmo jih nekaj:

Ker gre za prizadetost dela možganov, se afazije ne da pozdraviti. Terapija po poškodbi je nevroplastičnost, to je vseživljenjska zmožnost možganov, da v novem stanju razporejajo živčne poti.

Že v uvodu je Jernej povedal, da se afazisti družijo med seboj, predvsem zaradi podobnih težav in ker v okolici dostikrat niso sprejeti in razumljeni. V Sloveniji deluje 5 klubov, ti pa so vključeni v Združenje bolnikov z cerebrovaskularno boleznijo (CVB), ki šteje okrog 3000 članov, od teh jih je ena tretina afazistov. Nekateri od Jernejevih znancev so v nadaljevanju druženja razkrili svoje življenjske zgodbe.

Miran je povedal, da je imel možgansko kap in od takrat naprej ima težave pri govoru, pisanju in branju. Vse, kar dela, pravi, mu gre zelo počasi od rok, sicer pa poskuša marsikaj. Izpostavil je nerazumevanje jedilnikov in naročanje hrane, ko gre jest v lokal.

Robert je pred usodnim dogodkom opravljal delo reševalca in danes vodi kranjski klub afazistov. Kot je povedal, v teh dneh praznuje 16. rojstni dan. Možganska kap ga je zadela leta 2005 in to prav v dneh, ko sta nameravala z dekletom naznanit njunim staršem, da pričakujeta naraščaj. Kljub vsemu je vesel, da je lahko ta dan v tej družbi.

Aco je doživel kap pred 13-imi meseci in zaradi težav v govoru še vedno hodi na terapijo k logopedinji.

Vojko je afazist že 10 let in vodi eno od skupin afazistov. Tudi njim je epidemija onemogočila druženje in komaj čakajo, da bo vsega konec.

Lara, ki je predsednica ljubljanskega kluba bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo, nima nobenih težav pri govoru in Jernej se je pošalil, da deluje na 45 obratov. Lara je nekoliko razložila, kako so pri Združenju CVB sploh organizirani. V Sloveniji je 22 CVB klubov, znotraj katerih deluje 5 klubov afazistov, znotraj teh pa več manjših skupin ljudi z afazijo. Zaradi težav pri komuniciranju je zaželeno, da je v eni skupin največ 8 oseb. Gostja je še pripomnila, da se mora v pogovoru z Jernejem ali katerim drugim afazistom vedno znova brzdati, da sogovorniku ne skače v besedo ter dodala: »Za pogovor s temi ljudmi si je treba vzeti čas in mero strpnosti.«

Zdaj, ko so nam afazisti razkrili svoje zgodbe, so želeli še izvedeti, s kakšnimi težavami se srečujemo slepi in slabovidni. Kar nekaj skupnih točk bi se našlo na obeh straneh; oboji smo precej negotovi v novem okolju, potrebujemo več časa za opravljeno delo, pričakujemo več strpnosti in razumevanja okolice in nenazadnje smo oboji borci.