Bolezen me je spremenila

Tatjana Rotar

Sem Tatjana. Zbolela sem leta 1995, pri 21 letih. Bilo je v nedeljo, na martinovo.

Tisti dan sem bila v službi v trgovini. Ko sem se pripeljala domov, me je bolela glava, vzela sem tableto in šla počivat. Že doma sem padla v nezavest. Šele po treh urah so me operirali – imela sem možgansko krvavitev, anevrizmo. V bolnici sem bila mesec dni, od tega 16 dni v komi. Starši so vsak dan hodili k meni in oče me je vzpodbujal, naj malo telovadim.

K meni je prišla dr. Šelova in kmalu po tem so me prestavili v URI Soča. Tam sem bila ponovno zelo vztrajna in trmasta, kot sem že po naravi, in ponovno sem samostojno shodila.

Leta 1998 sem bila poklicana na obnovitveno rehabilitacijo, stanje je bilo boljše. Spoznala sem Marto, Mišo, Nejca in drugo mladino; žal nekaterih ni več med nami. Čakala pa me je še ena huda sprememba. Hodila sem na poklicno rehabilitacijo, poklic prodajalke opravljala z veseljem – kaj pa zdaj? Po končani obravnavi so me upokojili.

Pripravljena sem bila na to, da se včlanim v društvo CVB. Začela sem hoditi na sestanke, tam sem našla prijatelje in se udeleževala izletov. Prišel je čas, ko sem začela hoditi tudi na pohodniške izlete. Ti so malo bolj zahtevni, ampak v njih uživam. Za varnost je z nami vedno osebje GRS.

Brez vas ne bi odkrila vseh teh lepih krajev v Sloveniji! Hvala vam! Komaj čakam prvi četrtek v mesecu, saj imamo takrat sestanek. Tam srečam prijatelje, skupaj se družimo tudi v prostem času. Nisem vedno dobre volje, zato mi stojite ob strani. Hvala vam! Bolezen me je spremenila v tem, da sem bila včasih zaprta vase, zdaj pa se rada družim in vedno znova spoznavam nove ljudi. Udeležujem se telovadbe in rada hodim v Topolšico, kjer se z užitkom naplavam. Potopim pa se tudi v knjige; takrat padem v drug svet, pozabim na vse skrbi … knjige so moja druga duša.

Hvala vsem za podporo!