Moje življenje

Avtor: Henrik Zupan

Rodil sem se kot najstarejši sin Milice in Henrika Zupan. Ime mi je Henrik in sem rojen 5. 3. 1945 Za menoj se je rodil brat Janez in potem sestra Milica, nato še brat Milan.

Jaz in Janez sva se rodila v Pristavi v občini Ptuj, torej sva Štajerca. Sestra Milica se je rodila v Sopoti. Občina Radeče, brat Milan pa na Dolah, občina Litija. Torej smo bili prilično narazen. Oče se je selil, pa ne po svoji volji. Bil je upravnik nekega gostišča. To je bilo po vojni, takrat se je delalo po vojaško. Prejšnji lastnik je bil v arestu, ker je švercal. Prodajal je meso. Mesarji pa vedno trgajo pri vagi. Nekdo ga je zatožil. Pa denarja preveč je imel, to je bilo vsakemu sumljivo. Tako smo prišli v Sopoto. Da ne bi pozabil, oče je bil pri policiji, pa so mu povedali, da mora, če hoče sleči uniformo, da bo prišel v Sopoto. Dole so bile blizu in on je bil tu doma. Tako smo bili blizu doma. Pet let smo bili tu, potem smo šli pa na Dole. Tu sem hodil v šolo, potem pa v Gabrovko, ker je bila tam nižja gimnazija. Janez in Milica sta hodila v gimnazijo, Milan pa nič več, ker se je preimenovala v osemletko. Jaz sem potem šel v srednjo vojaško šolo v Puli. Tam sem končal šolo. Ko sem jo končal, sem šel v Ploče. To je bila mala vasica, ki se je razvijala. Tam sem se naučil piti. To je bila prava kultura pitja. Nekateri so mislili, da je prav in noben niti pomislil ni, da je to karkoli narobe. Mislili smo, da smo odrasli, saj smo vendar vojaki. Tako smo bili konzervirani, jaz mislim, pri petnajstih letih. To mislim izolirani in praktično sami. Vojak sem bil 12 let. Potem sem se vkrcal na Splošno plovbo Piran. Dvakrat sem preplul okoli sveta. Vsaka plovba je trajala eno leto, dvakrat pa za Afriko. Plovba je trajala 14 mesecev.

Izkrcal sem se in šel delat v Gabrovko v Presad. Stanoval sem na Dolah. V Gabrovki sem spoznal svojo ženo. Hči se je rodila leta 1976. Kmalu sem se selil v Ljubljano, ko mi je brat Janez uredil službo in stanovanje. Jaz se nisem znašel. Tu sem prvič videl svoj deficit. Poslovno sem bil idealen, nisem pa se znašel v življenju. V življenju je še marsikaj, ni vedno samo delo. To vidim sedaj, nisem pa prej tega videl. Pa večkrat se moram spomniti, šele po kapi so mi neke stvari jasne. Posebno, ker se mučim, da to izgovorim.

Potem sem prestal piti za osem let. Osem let nisem nič popil. Ko sem pa začel, nisem mogel nehati,čeprav me je žena prosila, da neham. Šele, ko mi je pri šestdesetih letih vodja skupine za odvajanje pitja alkohola rekel, da ne smem spiti niti kozarca več, sem nehal piti. Rekel je, da sem zasvojen. Kolikokrat sem nehal, a se nisem moral ustaviti. Zato sem žalosten, ker se mnogi niso naučili, pa tako lahko je. Ne sme biti prvega kozarca. Koliko kesanja in slabe vesti je bilo v teh letih. V teh letih sem stalno nekaj delal. Imel sem vrt, čebele in službo, kjer sem bil vzdrževalec. Potem sem bil privatnik. Službe sem imel dovolj, saj sem dovolj dolgo delal na ladji. Šel sem v penzijo. Čeprav službena leta sem imel ali plačali niso. Penzija je bolj slaba, a sem jo doživel. Pa to tudi nekaj velja.

Bil sem na vrtu, pospravljal sem barako. Precej sem se namučil, mislim, da me je zagrabila sončarica. Domov sem šel spat. Slabo sem se počutil. Šel sem k svojemu zdravniku, a zdravnice ni bilo, bila je na dopustu. Bil sem pri dežurnemu zdravniku, ta pa je mislil, da ni nič narobe. Doma mi je bilo slabo in vse se mi je vrtelo. Bledlo se mi je. Šel sem parkrat k zdravniku, saj ne vem kolikokrat. Meni se je zdelo, da bom kar umrl. Potem pa je žena izvedela, da se je vrnila zdravnica in mi dala zdravilo Sumamed. In jaz sem mislil, da je močno zdravilo za glavobol, ker me je nehala boleti glava. Ko sem ženo vprašal, kakšna zdravila mi je zdravnica dala, mi je rekla, da antibiotik. Od tega je minilo par let. Jaz sem se vedno počutil nekaj slabo. Prej sem vedno bil zdrav. Šel sem na slikanje glave, kjer so videli, da imam nekaj manjših kapi. Bolnica Nevrološka klinika je bila zadnja postaja. Tu so me pregledali kar pošteno in mi dali diagnozo: Frontotemporalni sindrom.